S semeni lavande, smilja, mete in rožmarina
zasaja razpoke njihovih src.
To je vse, kar ona lahko stori.
Verjame v čudežno moč vonja narave.
Iz pesnika pa kriči pesem.
Umirja dihanje, stavi na razum.
Rad bi pisal o ljubezni in ne o vojni.
Z neko novo ihto briše to leto,
briše vse hudobce, lažnivce, prevarante,
dobičkarje, kriminalce in morilce!
Mlad vojak, skozi solze, bruha gnus,
ko mora streljati na vrstnika.
Noče spomina: ko sem prvič ustrelil človeka,
ki ga bodo potegnili na plano
ob družinskih dogodkih.
Zvit v fetus z nosnicami, polnimi peska,
prepojenega z nafto in krvjo,
se vrne v domačo hišo.
Je nekdo nad kaminom zamenjal sliko?
Verjetno je ponaredek,
kajti na njej ima celo dojenček
namesto ustnic ravno črto.
Kot bledi duhovi, vsi brez teka, sedijo za mizo.
Edino otrok naglas vleče materino mleko
z okusom tragedije.
Oče v rokah drži nož in
si ga z velikim zanimanjem ogleduje.
Ostali gledajo v okna, v katera se
zaletavajo mrtve ptice.
Iz debelih zidov sika tišina!
Duh neizvesnosti, poln strahu, polni kuhinjo.
Ponaredek je!
Ve, da je ponaredek, hoče, da je ponaredek.
Spomni se zloveščega zvoka sirene.
V naglici se poslavljajo,
nekako otopeli, brez solz in velikih besed.
S seboj vzamejo le besedo dom.
Del družine se pridruži koloni obupanih,
kjer nihče ni mogel verjeti,
da ima moč za tako pot.
Vsi so se nenehno ozirali nazaj,
ona pa je očitala sebi, ker je pozabila naročiti sosedi,
da ji zaliva semena lavande, smilja, mete in rožmarina.
Pozneje je izvedela, da je soseda zgorela v svoji hiši.
Na drugem koncu,
le nekaj sto kilometrov stran od grozot vojne,
poslušamo in gledamo novice,
v katerih vremenska napoved postaja bolj pomembna od
tragedij, ki jih spreminjamo v rutino.
Žal, nihče ni zamenjal slike
in nad kaminom, zdaj brez ognjenih iskkric, visi original.
Človek, pa je zatajil človeka v sebi.
branka