Svoj odsev iščem v tujih ogledalih.
Nosim križ,
ki ga nihče ne opazi.
Medli, jamrajoči dihi se vrtijo v krogu
nevoščljivosti, privoščljivosti...
in z razočaranjem gledam roko z zlatim vrčem,
kako se vedno znova prisloni k drugim ustnicam

.

Žeja in izsušenost požirata letne čase,
in prah nažira veke.
Prepotena se zbujam sredi noči.
Luna crkuje, a še izstreli gorečo puščico -
križ začne tleti:
Neznosno smrdi po zažgani crkovini.
Odtavam stran.

Kaj sedaj? Kam ? Kje naj se iščem?
Kaos me drobi.
Dvignem pogled
Svetloba tankega srpa je živa.
Sledim ji.
Gibe ovija teža, ki se spreminja v bolečino,
vseeno rinem naprej.
V daljavi nekaj zagledam
in pospešim kolikor morem.

Prisopiham do vodnjaka .
Skušam dvigniti kovinski pokrov.
Počakam, da zberem moči.
Globoko diham, voham hlad, odrešitev,
A vedra ni, ne najdem ničesar podobnega.
Preplavi me sveta jeza.

Kričim in izginem v glas,
ki se zgosti in zgrmi v vodo.
Gladina se razburka in razpre.
Strmim v prozorno,
zelenkasto modro bitje,
kako se dviguje po steklenih stopnicah.
Dvojnica!
Ko pride do vrha gladine,
se skloni in zajame vodo v dlani.
Roke se podaljšajo.

Izpijem se.

nada pecavar