Pravim ji prekleta čakalnica.

Tukaj isti smo vsi in isto

čakamo tisto.

Res pa, da je odvisno. 

Od vrstnega reda in čakati

vedno ena sama je beda.

Še sreča, da so prebarvali

vsaj staro steno v

umazano belo.

Gledam v njo, ker ona celo

blaži tremo in odžene

temo.

Le občasno se prikrade žarek

na zid izza žaluzij in mislim si :

To je nekaj česar tu pogosto

ni. Gor ti pa kar sij!

Vsi na čakanju vsak v svojem

svetu, nekateri s prsti drsijo

po spletu.

In vsaj trenutno so nekje

drugje. Ne pa tu, kjer

dolgo čaka se.

Jaz pa spet imam srečo. (Milo rečeno.)

Da poleg mene sedi gospa in

poskuša ubrati veselo temo.

In ta gospa mogoče celo

v prejšnjem življenju

je pesnik bila.

Govori mi zgodbo o zvezdah.

Samo, da teh zvezd nikoli

nisem mogla razumeti.

Gor na nebu vsaka kot

kocka leda v večnem

mraku sveti.

In, ko zvezde sijejo vse so

krasne. A kaj. Vsaka mlada

al stara enkrat vzame

slovo in ugasne.

Seveda tukaj vsa nesrečna

lica zakrivajo maske. Nasmehov

mi videti ni. A nad maskami

kot zvezdice upajoče,

prozorne oči.

Rajši zagledam se v zid. Vse

bolj mi je lepši tako tih.

Same misli spolzijo na nek

dogodek v marcu, kjer

veselo smo ploskali

danes že kar (Žal.)

osivelemu starcu. 

Tudi tam naj bi maska bila

čez nos in obraz. A daleč

naokrog z njo svetim

le jaz.

Res ta večer je bil topel. In,

da je bil še bolj zanimiv

reče tisti vsak dan bolj

siv :"dajte maske dol

izgledate kot

zdravniki".

No ja. Tu seveda se morajo

zgoditi stari umetniški

triki in njihovi

lepi hiti.

Bilo res je lepo. In še danes,

ko tu čakam. Zdaj pa lahko.

Dušo in srce vržem

srečno k zvezdam

v nebo.

Pa vsaj čas v prekleti čakalnici

je hitro minil. In čas, kot verz

lahko je varljiv. A nimam

razloga, da tu konec

solze bi pil.

Končno odprejo se vrata.

Saj kdor v dobri veri

čaka - ta vedno

dočaka.

In slišim globok glas :

gospa, gospa.

Zdaj pa le

pridite po

vašega

psa. 

Blanka Drnovšek