Kako nas muči, kako potiska upanje nenehno,

da iščemo izhod v neprodušni kletki;

izpraskamo oči, da videli bi globje, bolje, jasno ...

Razžira nas in daje moč, da trudimo se nadnaravno.

Kaj pa mir, sprejetje stanja ?

Sprejemanje zahtev – čeprav čudaških?

Ostati miren, kakor voda v tolmunu,

dokler ne trešči v nas narava – neizbežna.

Najhuje trešči smrt nam ljubega človeka.

Smo v stanju presoditi lastno smrt in lastno bojno polje?

Nas upanje morda zavaja v stalen boj – brez smisla?

Kako hudo je opustiti silno hrepenenje - upanje v ljubezen!

Težko je, a je mir v duši vse nagrade vreden.

Odkar sem to dojela, sem kakor ocean v Marianskem jarku.

Nada