V hiperpostoru,
v nevronih,
v puščavskem pesku,
v snegu,
vsepovsod zaznavaš te sledi.
Ne vidiš jih,
pa veš, da so,
da pozvanjajo,
piskajo v neopredeljeni odzadnini,
ko napoči gosta, žoličasta noč,
te vlačijo v brezsanjski sen,
v sanjah brez sna
ti zatresejo čopič,
da se kaplja razleze v platneno packo,
a tudi packa je sled,
še ena od izdolbenih,
izrezanih, začrtanih,
izteku prepuščenih
sprotnih poti bežeče divjadi.
Sledi
se zavlečejo v trepetlikine liste,
zato neprestano
trepetajo.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Jaaaa. Sneg. Sledi v snegu.
Snežinke utrinkov življenja namečejo kupe snega, skozi katere potem sankamo, smučamo in štancamo.
Sled te pesmi je sled življenja, stisnjenega v sledi črk ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!