Ukradene pomladi
Na vzhodu daljnem češnje že cvetijo,
pod njimi zlomljen je šogunov meč,
molilnice za prednike drhtijo,
ponavljajo duhovi: Nikdar več!
Odmaknjene so tiste hiše strašne,
ki jih pojil je jok, brezup in strah,
peči in dimniki so zgodbe prašne,
kaj tisto je, kar z njih zdaj praska mah?
V katerem vetru se spet zloba smeje,
kdo žveči prst iz njiv v grobove črne,
kdo je odkril z zaspalih vojn odeje,
od vdov, sirot – kdo se vnemar obrne?
A mine, zmeraj je, spet bo in dalje
gre napačnemu metek - kot medalje.
Vsak spopad me ogorči in prizadene, da ne rečem kolikokrat sem tudi sam koga verbalno napadel in ponižal. Ves čas upam, da bomo naposled ukinili sovraštvo, a glej ga spaka, vedno pride preoblečen kot "pravičen bojevnik," ki na žrtvenik polaga nedolžne žrtve kot zadostitve za svoj slep fanatizem.
Še dobro, da imamo avtorje, ki znajo opisovati, kot na primer Tebe.
Čestitke.
Jednom riječju: izvrsno!
Lp, Katica
''... V katerem vetru se spet zloba smeje,
kdo žveči prst iz njiv v grobove črne,...''
Draga Svit in Katica, najlepša hvala za prijazne besede.
lp
pi
Sonet, ki sprevidi neznosno ponavljanje grozot ... čestitke,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
lp in na snidenje
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 13. 03. 2022 ob 08:49
- Prebrano 449 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 189.74
- Število ocen: 11