Neznosen trušč,

tresk ogromnih, lesenih vrat, ki se zaloputnejo.

Zvok odzvanja v meni in me trese,

ko ga preglasi

globoko, grozeče lajanje,

kot da bi se združilo krdelo volkov,

ki lačno zavijajo okoli mojih robov.

Zatisnem si ušesa

in počasi spuščam pritisk.

Iz daljave zaslišim enakomeren »bim -bam«,

ki se plazi vedno bližje.

Oglušujoče trkanje buta ob stene,

da ne morem dihati

in me raztrešči na vse strani.

Nenadoma ponikne v vibracije.

Tišina zadiši rahlo - kot bela vrtnica.

Pobira me in sestavi nazaj.

Njene roke so tople in rožnate.

Vzame me v naročje

in se vtira v ušesne mešičke.

Pripne mi dolge srebrne uhane.

nada pecavar