SEDEM STANJ ZAVESTI

       Glej ljudi, ne stvari,
       človek božji, čas beži.

       A ti padaš, se pogrezaš globlje,
       v brezno sanjavo, v volje tuje.

       Lahko se budiš - če želiš -,
       zbudiš preden zaspiš.

       Pozne noči so nevidne vse poti,
       le zvezda danica z vzhoda nebesa krasi;
       kakor most do večnosti se zdi.

       "Pozdravljeno sonce," si rečem,
       svet snovni, premrli obsijem,
       svoje topline mu ne odrečem,
       ker nezamazan se iz objema izvijem.

       Poigravaš se Ljubeznivi,
       plitki odraslosti še Nedoumljivi.
       Neskončno preveč te je,
       razen za predano srce, tako pač je.

       Samo(tno) bistvo je spremenjeno
       in obraz večnosti je vedno vesel,
       saj poljubna delitev izgubila je smisel,
       vedoč, da vseeno je, kjer je vse Eno.

 navodila za uporabo: "Pesem lahko prebereš tudi večkrat."

RAjko Jerama