pod cvetočo breskvijo
oči prevzemajo
barve žalovanja
pomlad ne more zmeraj v človeka
ko pod težo
poči led
skozi režo zacveti lokvanj
dno molči
tam so korenine tiste vijolične barve
v tvojih očeh
mhm... ljubičaste oči, kao Liz T. ♥
Šuti dno, šuti, a ostale su ljubičaste oči koje su sve rekle. Krasni stihovi, draga Irena.
"dno molči
tam so korenine tiste vijolične barve
v tvojih očeh"
Lp, Katica
Irena, nežni stihi, pomlad, ki nosi neko drugo težo.
Lp, m
Jagoda, verjetno je bila kljub vsemu danemu globoko žalostna. Liz.
hvala za dotik
lp
pi
Dno je redko svetlo. Le v plitvinah morda.
Hvala draga Katica.
lp
pi
miko, res je, vonj po razcvetelem orožju in prah mrtvih besed
hvala
lp
pi
" pomlad ne more zmeraj v človeka"!
Draga Irena, pomilujmo tiste, ki je v njihovih srcih, kljub vsem popkom pomladi, ki obetajo, še vedno zima.
Ima jih!
bodi TI!
pomlad ne more zmeraj v človeka ...
Lep večer, Stojan
hvala, draga Branka in da, ima njih ...
Objemam te
Jeako, Stojan, včasih od prevelike žalosti ....
hvala in lp
Pesem, ki ne izreče razlogov, le vstopi z atmosfero nečesa trpkega in hladnega ... čestitke,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!