Če ima kdo kakšno idejo, kako izboljšati spodnji sonet (in prosim, ne se ozirati na število zlogov, ni potrebno, da so sami enajsterci)

naj objavi to idejo, hvala

Vrstice pišem, sproti vse prečrtam.
Besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
vase in ljubosumno čakam na zaklad.

Prav kmalu pride zima. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe.
Kakor sneg, ki skrije umazano ravan,

postale snežno bele so in tihe.

Kaj v meni res ni več strasti, kot da bi mraz
pomoril vse spomine v duši črni?
Iz ust se mi kadi ledeni stih.

Ah, ne, morda pa le zaslišim znani glas,

glas Mnemozine, ki mi bo povrnil
vso kri v srce, veselje in navdih.