Moje skrbi čez noč izginejo.

Znajdeva se v različnih svetovih.

Druži naju le misel -

kako je to mogoče?

Obraz imaš razbrazdan od dnevov,

ki bi jih rada izbrisala,

a bodo za vedno v tebi.

Pritisnili so na stikalo 

in te razklali.

Svoje življenje stlačite v nahrbtnike

in z otrokoma stopite v mrzlo reko,

ki vas bo naplavila na tujo obalo.

Greš zaradi njih,

čeprav bi rada ostala z njim.

Veš,

in to žge v drobovju,

da je njemu najhuje.

Govoril je, da imajo tudi mravlje

pravico živeti. In kače in miši...

Čutiš razdvojenost v njegovem molku.

Bo sprožil na sprožilec, če bo potrebno?

Bo zaradi dvomov prepočasen za stotinko?

Kako se bodo vlekle ure,

ko boš globoko v sebi trepetala?

Kako boste celili rane?

Nimaš odgovorov zase,

ne za otroke,

ne zanj.

Še besede tolažbe se zdijo zlovešče, preluknjane.

Stisneta se, da zabolijo kosti.

nada pecavar