Sedlaš mi konja s krili mesečine,

ogrinjaš v plašč me barv iz neba,

v bojevnika spreminjaš me do dna,

ko opašem meč, ki rezal bo kvartine.

Kot samuraj občutim težko pezo

vseh spevnih verzov, rim, besed, tercin,

ostajam s tabo, tokrat ne bežim,

tu sem ves tvoj in s sklenjeno zavezo.

Morda, da se boril bom a le s sabo.

Kot Don Kihot brez nežne Dulčineje,

skoz sonca, vetra in viharjev meje

si čuvati bom moral svojo glavo.

Kje cilj je moj, kje pot se bo končala?

Boš vztrajala ob postaranem poetu?

Veš, toliko je lepega v tem svetu,

da malo bo, če rečem ti le, hvala.

Vem, da nekoč prišel bo ta trenutek,

ko najin bo korak zamrznil čas,

ko gledal bom poslednjič ti v obraz

in me spreletel čuden bo občutek.

A takrat pojdi in se ne oziraj!

Poišči duše žejne poezij,

razdeli se, razdeli med ljudi,

ostani tam med njimi res za zmeraj.

Brezinbor