Ne domišljam si, da ne bi moglo biti tudi kako drugače. Glede na tvojo željo sem se osredotočila samo na lovljenje metrike v tvoji zanimivi pesmi. Spremembe so označene s poudarjeno pisavo in prečrtanimi besedami.

Le kaj je tisto, kar je sredi mene?

Le kaj je tisto, kar naprej me žene?

Zaradi česa vedno v sebe dvomim?

Zakaj le vstanem tudi, ko se zlomim?

Ljubiti rano svež obraz nežnega dekleta

je kot bi pičil se ob trn dotiku cveta.

Je vredna greha kaplja tega žile soka?

Zakaj srce mi ob dotiku poka?

Zakaj ponosen sem na svoje domače grudi?

Zakaj me težko delo  ne utrudi?

Za sabo puščam žulje vam krvave

da boste jutri moji še poznali trave.

Ker v srcih naših je doma črnina,

rodi zaradi nje se nam belina.

Res moremo ne brez te črne teme?

Mar res ne moremo brez črne teme?

Zakaj nam Sonce to je takšno breme?

Ujeti smo v lupini trdi svoji

in v glavi se dogajajo nam boji.

Ti boji so bili in bodo večno,

mi važno je le, da umrjem srečno.

Z lepimi pozdravi,

koni