Ne bo nama uspelo.

Moj čas je obstal, se zagozdil

kot sekira v masivnem polenu,

tvoj pa teče in te priganja

z ihtavostjo neke polpreživete mladosti.

Ne bom rekel, da si inspiracija,

niti, da si nekaj posebnega.

A toliko pa vendarle, da mi narekuješ vrstice,

brazde zgodaj zorane njive,

ki bo sejalcu polje, kjer zrastejo ideje.

Saj me niti ne poznaš.

Tvoja evforija je trma razvajenega otroka,

ki je komaj zlezel iz plenic

pa že ukazuje, ihtavo cepeta

in cenenim igračam trga plastične ude.

Ko boš velika, si rekla, boš zdravnica.

Upam, da bom še dolgo zdrav!

Lep dan je zazoril.

Sneg je prekril moje ideje,

sobotno sonce liže kristale in jaz moram ven

v to vedno spreminjajočo se poezijo.

Bodi lepo, navihanka, kljub vsemu te imam rad!

Brezinbor