Kot da večjega dela življenja nisem bil pripravljen ljubiti. Kar se je zgodilo, se nikoli ni potrudilo razviti v nekaj, kar bi bilo vredno ohraniti. Ko da mora iti brez razloga v tok življenja. Ostal sem na dolgem in temnem hodniku, brez luči ali česarkoli. Pisanje mi je bilo kot klic.
Sledil sem mu. Nisem vedel, kam stopam, ampak sem se vsaj premikal.

Nadaljuj. Nadaljuj. Sem si pogosto govoril. Ostajal buden dolgo v noč, opazoval tiho cesto, tiha drevesa in občasno zaslišal kakšen pijani neobremenjen krik, ki se podaja po ulici. Všeč mi je bila spokojnost.
Razveselila me je, včasih.

Navadno si to predstavljam kot lekcijo. Drugič kot darilo.
In s tem v mislih: nekateri ljudje so le občasno srečni, občasno ljubijo in njihova vsa prisotnost je občasna. Največkrat so, tam, kjer ostalih ni.

Nikoli ni pomenilo, da jim nekaj manjka, če sploh kaj, je pomenilo nasprotno. Ko nekateri otroci sanjajo, da bi bili odrasli, jih večina sanja, da bi bili nazaj otroci.

Začrtan