»Prasica, kurva!!«
mi je odmevalo v glavi.
Spet on---OČE
spet se dere in izživlja nad mano.
Ne poslušam ga, nočem!
Zatiskam si ušesa,
a še vedno slišim.
spet še ena žaljivka
»ničvrednica!«
Vedno bolj me bode v srce,
vedno bolj boli,
ta bolečina se šiti,
me razjeda.
»Drogerašica!«
spet iz njegovih ust prihrumi.
»Nehaj!!«
pa glas v meni kriči...
Oče, zakaj me vedno zmerjaš brez razloga?
Zakaj me raje pošteno ne premlatiš??
Garantiram---bolelo bi me manj, kot to,
kot te boleče besede, ki mi jih mečeš pod nos.
Ne oče---ne maram te,
rada bi bila nekdo.
A kdo me bo imel rad,
če me že moji najbližji zavračajo in žalijo???
Kako se bom naučila ljubiti,
če poznam le bolečino, žalost in sovraštvo??
NIHČE!!
Sama bom tavala po svetu,
z mrkim ali žalostnim obrazom.
Ali bom morda nosila nasmeh,
to prekleto masko,
ki si jo vedno znova nataknem,
ko od znotraj jočem...
Ko se iz misli zbudim,
spet to bolečo besedo slišim.
»Prasica ničvredna!!«
Totalno me potre
zbriše masko iz obraza,
to prekleto masko nasmeha.
Planem v jok,
v grozovit svet svojih misli,
bulim v steno in se sprašujem,
ali je morda to vse res?
in še dalje jočem...
Oče pa ves vesel odide,
saj dosegel je svoje,
spet me prizadel
in mi moč dokazal.

mrjasec