Da bi pozabil na nespečnost kuli

vzamem v roke in papir. Ob luči

pritajeni se s sonetom mučim,

želim si, da bi stekel mi, a žuli

vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli

mi želodec, rad bi ga izključil,

pa ne morem, glad me bo naučil,

kako se pesni ob tej uri, buljim

v list papirja, kot lovec v fris mrcino,

po rimo grem v slovar odzadnji, našel

na strani 215 sem kocino,

tišči me lulat že dve uri, pa še

ne grem, dokler ne dokončam tercino,

trpim, ko pesnim, a mi vendar paše!

Matej Krevs