Živijo, prvič te berem in ni mi žal.

lpb

Branka, hvala! Veliko nas je na Pesmi, vse tudi ne moremo prebrati. 

Lep dan želim!

B.

Res je, Tanja ... hvala za komentar, lep dan, vse dobro!

B.

To tvoje dno se bo nedvomno dotaknilo neba - kako lepo! Predlagala bi samo nekaj popravkov - gl. spodaj; razmislila bi še o dvojem: z ozirom na to, da ne uporabljaš ločil, je raba velikih začetnic v verzih še bolj vnebovpijoča; če je to tvoj siceršnji slog, se ne vmešavam, a menim, da se bo treba odločiti za oboje: torej za ločila in velike začetnice ali pa se obojemu odpovedati. Ko sem prebrala pesem, sem dvignila pesniško zastavo, Sara

Čutim  kako pešaš

(Iz dneva v dan

Iz ure v uro

Minute v minuto

Trenutka v trenutek) - namesto teh prispodob, ki smo jih že velikokrat slišali, bi raje uporabila nekaj unikatnejšega, da bo v sozvočju s preostalo pesmijo; morda lahko začneš z zrnci peščene ure -imenitna prispodoba, vidiš, kako drugače zveni od praznega ponavljanja, dni, tednov in ur? - in z njimi zaokrožiš pesem; ali pa ta del sploh izpustiš, ker ničesar ne doprinese vsebini, samo na znan način pove že v prvem verzu izrečeno.

2Tvoja jadra so kot zastava na pol droga (fantastično!)

1Predaja (morda zamenjaš ta in zgornji verz)

Bila si mogočna čezoceanka

Danes komaj še čolniček

V rokavu pozabljenega jezera

Ločje zarašča tvojo krmo

Vesla, kot onemogle roke (nikjer ni vejic, torej tudi tu nima kaj iskati)

Zibljejo prignani valovi

Okruški tvoje sinjine se lepijo na trhla tla

In vse kar je ostalo svetlega je odblesk

Sonca v ujeti lužici na spranih deskah (zelo lepo!)

Zaman se tu in tam oziraš za krmarjem

In v redkih trenutkih spoznanj

Dvigneš za ped ali dve svoji vesli

Ne gre

Ne gre več

Popustiš in presušen les zamolklo udari na Dno (veliko bolje: "trči ob dno"; dno vsekakor z malo)

Čoln se rahlo zaziblje

1In 6prepelica 5krikne 4prestrašena 2v 3trsju (se mi zdi veliko boljši vrstni red, vsekakor pa bi zamenjala vsaj "krikne" in "prestrašena".

Peščena ura použiva zadnja zrnca

In ni ga ki bi jo obrnil (odlično!)

Sara, hvala za revizijo. Vsekakor se strinjam z marsicem. Tudi meni ze v samem zacetku ni nekaj "stimalo" (grozna beseda). Poleg tega mi ni tak nacin pisanja ravno domac. Ce si kdaj preletela kako mojo objavo si videla, da se drzim starokopitnih oblik in redkokdaj skusam biti drugacen. Cas bo da se "upokojim".

Pozdrav, lep dan!

B.

Dragi Brezinbor, videla sem, da si se lotil vejic, zato sem dodala nekaj manjkajočih in pri prvi kitici odstranila predlog "iz" iz drugega verza. Če ga imaš v drugem, ga moraš dosledno uporabljati do konca, sicer samo v prvem. Če si se odločil drugače, popravi pred usodnim podčrtanjem:), naj bo lep, staromoden zaključek nedelje, Sara

Sara, hvala! Prepustim se usodnemu trenutku.

Pozdrav,

B.

Težko je govoriti o izgubi ljubljene osebe, kaj šele o tem napisati imenitno univerzalno in brezčasno pesem, ki čas oplemeniti s spominom. Usoda pesmi je torej lahko samo podčrtanka "in ni ga, ki bi jo obrnil". "Čutim, kako" lepo je živeti, Sara

Draga Sara, hvala za lepe misli, izbrane besede. Nekoga lahko izgubimo na več načinov; ni nujno, da na najbolj bolečega in vendar se je čas iztekel.

Pozdrav!

B.

Če bi nalce na drugačen način razmišljala o tvoji pesmi, bi bila moja interpretacija v smer nemoči nekega odnosa,  ki ga ne zmoreš ohraniti, nadgraditi in to jemlje moč, energijo, občutek, da toneš na dno. V bistvu boj  - sam s seboj. In pesem,  ki odstira mavričnost je tisto, kar ji daje žlahtnost..

Lp,ajda

Ajda, tudi tako lahko interpretiraš pesem. Strinjam se. 

Lep sončen pozdrav z "mojih" hribov, kjer še sneg prekriva gole rebri.

B.