"Še bi hodila ti v spomin" me prosi,
ker ve, da jo zapuščam.
Vidi, globoko v brazde,
kjer popolnoma na dnu, žari.

V trenutku spremeni obraz,
sedaj jaz vidim njo.
Bodalo se zalesketa
in zatulim v luno.

Mesečina se razlije po golem telesu
in dovoli trenutek za globok vdih,
potopim se v mrzlo reko,
ki postane moj izdih.

Ob korenini drevesa se posuši zadnja kaplja,
ko izkrvavim v zemljo,
me sprejme,
kot mati izgubljenega otroka.

Odidem,
z odpuščanjem v koraku
in hvaležnostjo na licu.

taja