Vedno ko te zagledam,
zaslišim violončelo,
ki zapraska po grlu.
Sključeno sediš na svojem mestu, na desnem robu klopce.
Kot da nočeš zakriti verzov Župančičeve pesmi,
ki so že zbledeli.
Da ne bo nihče prisedel, to že veš.
Tvoj pogled je premajhen in nepomemben.
Izgubil si korake, spomine.
Postajaš vedno bolj neviden.
Jutri ti vse težje seda na ramena.
Danes je razvlečen čas,
ki ga praskaš s črnimi nohti.
Kašljaš in smrkaš.
Levi rokav zaprane bunde
je poln belih sledi.
Veš, da boš poniknil.
Kot slina, ki jo počasi nabiraš in izstreliš.
Za delček sekunde se zavrtinči,
razleze v vzorce, črte pike …
in izgine v pesku .
Klopca je prazna.
Nabiram slino ...
in si pljunem na hlače.
Spomnila si me na očeta in nek strah, ki tišči v meni, da bom tudi jaz nekoč ... tam
lp, lidija
Ja, ta strah je verjetno občutil že vsak in se na različne načine soočamo z njim, sama večkrat pišem o odhajanju in mislim, da je to moj način. Vedno sem mislila, da je verujočim lažje, pa sedaj nisem več prepričana v to.
Pozdrave, Nada
In nekdo te vendar opazi: pesnica, ki v enem odhajanju vidi tudi lastno minevanje ... popravila sem ti presledke pred tripičji (ki so nestična) in izbrisala nekaj presledkov pred pikami in vejicami (ki pa so stična ločila),
čestitke,
lp, Ana
Zdravo!
Poznam ta pravila, ampak ne vem kako, da se mi vedno več napak prikrade, čeprav pregledam preden pošljem. Hvala, da si popravila, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!