Bog je sodba
za vse čase
Ležim in štejem ure
do jutra
Kot plašne konje
mirim bolečine
Ne znam
a rad bi blagoslovil
življenje
na drugi strani nevidnega zidu
Čas je misel
Oveš se
da stojiš na vrvi
razpeti med zvezdami
Skozi okno vstopi dan
da te pospremi
Obred je isti
Povoje snameš z oči
in spet zadihaš
Povsod oblaki
polni sladkega bremena
Pozdravljen, Cane. Mogoče gledaš predaleč ali preblizu. Ali pa si slep za nagrado in kazen. Se je prvenstvo v lepotnem kidanju snega že končalo?
Lp, m
Kot plašne konje
mirim bolečine
Povoje snameš z oči
in spet zadihaš
Miko, le kje se končajo vsi ti dvomi, vprašanja, dejstva ... Druga stran; le kakšna je?
Lep večer, Stojan
Zdravo, Stojan. Življenje se živi. Ampak, občutek odtujenosti je včasih močen. Takrat se zdi, da si na drugi strani nekega zidu. In ni odvisno od tebe. Zdi se mi, da ne samo z delom, ki osvobaja, ampak tudi z obredjem vsakdana povezujemo med seboj, navidez različne stvarnosti.
Lp, m
Zanimivo, kako iz prve osebe preideš na drugo - je to namerno?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!