Hrup strojev se zažre med korake.

Na pol porušene stene.

Veter se zaganja

v kislo mleko in prežganje,

v kukanje stenske ure

in v čitljivo pisavo,

ki oblikuje besede v čestitko.

V obraz stisnjenih ustnic,

ki niso znale pohvaliti

in v majhnost oči,

ki so vedno našle,

kaj bi moralo biti drugače.

V prepire in udarce.

Ko se vračam, strojev ni več.

Strmim.

V votlost.

Pretihotapi se vame.

Ni topla, ne hladna,

ni tiha, ne glasna.

Samo briše.

nada pecavar