Ko mi rečeš ljubi me,
bolj kot ljubi mati te,
bolj kot ona te objame,
mar v naju kdo verjame?

Jaz le upam in želim,
da s tabo posteljo delim,
da zjutraj se srce nasmeje,
da mi nekdo telo ogreje.

Ti ne upaš, ne verjameš,
ko odideš vse mi vzameš,
pred vsemi ti obljubim to,
beseda tvoja zadnja bo.

Vedno te razvajal bom,
skrbel za hišo, najin dom,
ljubil te in spoštoval,
za lahko noč poljub ti dal.

Če tebe ni umrem kot cvet,
umrem, razpadem jaz poet,
živeti s tabo je harmonija,
žalostna Amorjeva poezija.

VonMann