Na sprehod sem šla, mogoče sama,

mogoče pa še s kom, 

niti ni tako zelo pomembno.

Moralo je biti zvečer, mogoče zjutraj,

mogoče proti koncu leta,

gotovo pa ni bilo o kresu,

tudi sejma ali ringlšpila ni bilo.

Z vseh smeri 

so vame pljuskale protuberančne, bleščeče, prelivajoče se barve, 

— barve,

kakršnih bi komaj moglo poželeti oko:

modra, rdeča, rumena, …

Vse bolj verjamem, da so bile rgb, 

ne cmy, 

v cmy je preveč črne,

črna pa ni barva, le za obrobe je dobra.

Tudi bela ni.

In ko diham vonj

mojega mesta,

vem zagotovo:

ne diham barv.

Mirjam Dular