
Po temačnih obronkih
se razlije reka.
Gosta, oranžno rdeča
nesramno vabi.
A ne vas,
brezimnih senc.
Reže lakota,
mraz brezizhodnosti,
razprodaja umazanije.
Ujeti med neznane besede,
med stene,
ki jih znova in znova skušate preskočiti.
Kdaj pa kdaj zakriči otrok:
»Glej nebo!«
Oči, ki nimajo več solz,
gledajo, a nič ne čutijo.
Odlična pesem. Najbrž strto srce, nič hujšega..., da se malo pošalim.
Te pozdravljam in pošiljam topel objem iz mb.
m
Črni humor, čeprav če ne bi bilo pripisa - bi prej pomislila, da so pesmi včasih kot regratove lučke in sipajo na različne konce, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!