Aminazen
Zdaj me ne zanima več,
ker kazalec prehitro sklene krog.
Me naredi fosila,
ki poseda na zanikanju.
Čistka uma z varikino spoznanj me pripelje tam,
od koder sem se odpeljala.
Ne zanima me, rečem, in se zvežem s sramoto.
Zatisnem vrv in napravim vozel,
takega kot jadralci svobodnih kril.
Zdaj je tu vse, kar rabim.
Ne poznam poti brez tebe,
čeprav poznam stara razpotja,
ki so razpokala tla.
Ne.
Zanima me.
Zanimajo me tiste razpoke,
ki so delile množenje mojih korakov.
Zanima me prst,
po kateri sem se plazila vse do skoraj pokončne hoje.
Tista pomaranča,
iz katere sem stisnila sok.
In tisti kozarec,
ki se je raztreščil na koščke v urah zanikanja.
Cau, Svit.
Hvala! :)
Pesem se me je dotaknila, bi pa edino tale verz spremenila:
ki poseda na minevanju zanikanja. / ki poseda na zanikanju.
(se mi zdi, da bolj udarno spregovarja o obravnavani temi, če je le "zanikanje"), premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Da. Tudi sama sem premlevala o opustitvi "minevanja". Bolje zveni in naslika situacijo miselne čistke, če ga opustim.
Hvala, Ana!
Čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
- 10. 02. 2022 ob 16:46
- Prebrano 494 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 97.28
- Število ocen: 6