Dan zaječi šele na večer,

ko se potajijo še zadnji zvoki dneva.

V gluhi tišini goste megle

se njegov jek zareže

v mrke zidove tihih ječ.

V daljavi za trenutek beg visokih pet,

morda vendarle le prisluh,

ki sledijo senci neke že davno pozabljene misli.

Neznaten vonj gnijočega listja

zamoti lačnega lisjaka za pokopališkim zidom,

da dvigne smrček in v ustih začuti grenčino zamolčanih besed

nemih mrtvecev ob gramozni poti,

ki ga vabijo k sebi v hladno temo.

Počasi se samotne ciprese ovijejo v sive plašče sanj

in vse debelejša plast noči pokrije dan.

berni