Jo ljubil je iz dna srca,

mu b’la je misel sveta,

a ona čezenj gledala,

še vid’la ni poeta.

Pod okno njeno hodil stat,

le hrepenel boleče,

so snubci šli jo poteš’vat,

on ni imel te sreče.

Bogat’mu, lep’mu vedno se

je radostno predala,

iskrena pa ljubezen ne,

pri njej pač ni veljala.

Razrasla se je srčna bol,

čedalje bolj skelela, 

notranjih bitk imel dovolj,

poeta smrt je vzela. 

Je lajdrala še nekaj let,

so časi nje minili,

in mladci njen uveli cvet,

vsi so zapustili.

Na britofu osamljena

ob grobu je postala,

v dognanju duša zdramljena

je tiho zajokala.

Je moral umreti žal poet,

spoznala je nesrečna,

minljiv je materialni svet,

ljubezen pa je večna. 

Roman V.