Valovi.
Kamnita obala.
Pot od rojstva do smrti;
prezebli, prestrašeni, izgubljeni …
Obala, ki se nikoli ne doseže.
Zmedeni v pričakovanju bolečine.
Nezaceljene rane.
Nekoč …
Na našem »poslednjem potovanju«.
Valovi.
Kamnita obala.
Pot od rojstva do smrti;
iščoči, razmišljujoči, spreminjajoči …
Obala, ki jo dosežemo.
Zaupanje pričakovanega zavedanja.
Plavanje med čermi.
Kljub ranam.
Vedoč, da se le-te zacelijo.
Vsakič!
Nekoč …
Na našem »poslednjem potovanju«
bo naše telo čisto, zaceljeno, pomirjeno.
Takrat
se umirijo tudi vsi »valovi«.
Ustavijo se valovi znotraj - zunaj pa vse valovi in se veseli naprej!
Dobra. Srečno plovbo!
Lp, m
Mnogi sodobni begunci me spominjajo na moje pretekle pobege. Vsak, ki me je sprejel še danes bije v mojem srcu. Sredo-zemsko morje, grobnica mnogih nesrečnikov, valoví ob obale obljubljene Evrope...
Nada, tako nekako, kar je edino pravilno.
Lep dan še naprej, Stojan
Miko, hvala, to v teh časih še posebno potrebujemo.
Lp, Stojan
Svit, drži, vsi imamo včasih pobege.
Toda nesrečniki, katere omenjaš, niso imeli sreče, čeprav tu sreča res nima ničesar zraven. Kruto je, ker je vse to donosen posel (za peščico) in vsi vemo za to, pa še vedno smo SLEPI (mi kot populacija).
Le kako dolgo še, nas bo vesolje toleriralo?
Hvala za zdravo in srčno razmišljanje.
Vse lepo želim, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!