Obstajam, živim, hrepenim.

Kako za božjo voljo naj se umirim?

Kako umirim te misli, ki po glavi se podijo?

Kako umirim strasti, ki v meni hrepenijo?

Kako naj ugasnem plamen, ki znotraj mé gori?

Vse kar v tem trenutku si želim,

je, da trenutek, le trenutek ob tebi poležim.

Kako božanski je tvoj vonj, kako globoke te oči.

A najbolj ljubka so ušesa tvoja in nežne dlani.

Telo mi zadrhti ob misli na dotike tvoje,

nežne kakor veter a hkrati strastne.

Vsaka misel nate zaboli, a hkrati v meni prebudi

neizmerno hrepenenje in izvir strasti.

Kaj bi dala za trenutke preživete s tabo.

Moj časovni stroj v glavi ves čas išče tisti dan,

ko bila sva združena v eno.

Ko okoli naju iskre so letele.

Ko bila sva v ekstazi.

Poneslo naju je v drugi svet.

Zrem v sonce, ki zahaja. Močno žari.

Gledam ko odhaja za obzorje.

Žar izginja, zunaj se temni.

Tako kot v moji duši, odkar te ob meni ni.

Ko bi vedel, vse bi dala, da se vrneš k meni spet.

Pa četudi za trenutek, prideš k meni se pogret.

Dolgo, že predolgo čakam, tebe pa kar ni in ni.

Ne preostane drugega mi, kot da grem v nov dan.

In odprem se za nekoga, ki me ljubil bo vsak dan.

Patricia Axis