Postaja proge 1
Nekje, nekoč, se pravljica začenja,
je bil zelen in zloščen trolejbus številka 1.
Postaja končna, kjer se svet pričenja,
voznik naslonjen na volan. Prva izmena.
Prižgana cigareta, kolobarji dima.
Par potnikov: možje s klobuki, s cekarji gospe,
tu, tam kak fičko, uradnik v njem, se ve,
potem spet dolgo nič kot le tišina.
Med kockami granita led nastaja.
Samotna klop, ki nanjo se ne seda.
Le par dreves mrtvega drevoreda,
zarisano v spominu mi ostaja.
Na črnobeli sliki so ljudje,
ki odsanjali so davno zadnje sanje.
Vsi tisti resni fantje in gospe ...
Kdo pomni še jih, kdo je vedel zanje?
Tiho odpelje trolejbus s postaje.
Neslišno skoraj v tisti dan zapelje,
trenutke časa davnega zamelje
in izgine v meglah v nekdanje kraje.
Odlično ... ☆
jaaa, kje so že tisti časi trolejbusa št.1
Lep dan ti želim, Marija
Hvala, Marija! Ja, lepo je bilo in malo nostalgije ne škodi.
Lep dan!
B.
Odlično ... pa še fičko ...
Damjana, hvala! Lepi časi.
Pozdrav!
Všeč mi je tudi konec pesmi, ki se zdi, nas bo z naslednjo vožnjo peljal skozi spomine, ki se zdijo kot sanje ... čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala! Lepo je kdaj sesti na trolejbus in se zapeljati v spomine .
Pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 07. 02. 2022 ob 08:36
- Prebrano 306 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 245.53
- Število ocen: 10