Je jalovo zrcalo, ki odseva

nebo, ko sonce tone za obzorje,

po njem drsi labod, ki s trupom orje

prav to poledenelo sliko dneva.

Je luč krvava, ki se polna gneva

utaplja v jezera brezbrežno morje,

je nemi ptič, ujet v ledene skorje,

ki nežno spev labodji si prepeva.

Je mrak in tema, molk je in tišina,

ko spev konča, labodja smrt nastopi,

kraljevski ptič molče na dno potone,

z njim upanje, lepota z njim utone.

Kdor more, naj resnico to zastopi:

pravična je le grôba globočina.

se s krili že ob skalnate bregove,

kot ladja brez posadke in krmila;

ko vidi, kam njegova barka plove,

da zanj ni več rešitve ne zdravila,

labodu, ki svest smrti je gotove,

tedaj iz grla vznikne pesem mila.

Matej Krevs