v labirintu obzorja
preozek prostor upanja
izmika strani
usoda ujeta v zloge tišine
odpelje alshajmarjevo galaksijo v brezčasje
kjer obrnjena s hrbtom ob nasmeh
stiskaš mojo roko za besede
prislanjam srce
prepogibam liste
a vosek na duši boli, boli
... včasih tudi upanje ugasne in vse skupaj samo JE.
Hvala Nada za izrečeno
Lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!