Kaj mi mar, če dandanes skoraj vse dobi se za denar,
saj med dobrimi ljudmi ne čutim teh utvar,
ki bedakom razum meglijo, srce hromijo,
dokler v pogubo skupaj z njimi ne zgrmijo.
Hvalabogu, ker nisem milijonar.

Me ne teži, če za kariero puhlo, naduti šefi uporabljajo laži,
ker v prijetni družbi nam veliko lepše čas beži,
ne njim, ki mobitel nenehno jih preganja,
pisk telefonskih tajnic v ušesih jim odzvanja,
dokler od nakopičenega stresa ne umrejo sredi spanja.
Hvalabogu, ker minljiv ugled zame je postranska stvar.

Prava figa, če za urbano čredo police polne so modernega blaga,
tovariš moj se s prazno kramo raje ne zalaga,
zato pa oni drugi mimo izložb hitijo, artiklov znižanih si želijo,
od katerih, ko njih več ni, le molji še živijo.
Hvalabogu, da sem pozabil, kje sploh stoji ceneni Spar.

Mi je deveta briga, če politik še lastno dušo bi prodal, samo da zmaga,
kdor moder je med nami, s tujimi upi se ne zalaga,
je vredno truda oblasti željnega stremljenje, oprto na brezplodno govorjenje,
ko slekoprej pokrije ga plast črne zemlje.
Hvalabogu, odveč skrbiš, da vpliv in moč bi me prevzela, ne to nikdar.

Požvižgam se, če sodobni strokovnjaki za vsako ceno bili bi radi kasta zase,
nam za celoto je, ne za drobtinice znanja in sorodne pomanjkljive špase,
čeprav premnogi nanje zdaj prisegajo, v upanju, da nikoli ne zastarajo,
pred resnico svetlo prav do groba pogled vztrajno si zastirajo.
Hvalabogu, da ponos vprašljivi mi v zibko ni bil položen.

Ljubi človek glej mnogo je pasti na tem svetu,
zato pazi, kaj postavljaš si na svoj oltar.

RAjko Jerama