(K)RESNICA
Daj, povej mi nežno, noč je temna.
Nihče ne bo slišal not šepeta,
ki počasi leze skozi špranje
- prek' srca zariše jih spoznanje.
Spet povej! Prav vsakokrat glasneje.
Nič več nežno. Kriči! Naj odmeva.
Ob kamnite stene hrepenenja,
za vse tiste, tihe - brez življenja.
Da krivica se bo razletela,
glasno kakor bomba - ob pečine.
Zidne plošče, ki so poteptale
vso resnico, ego pa podžgale.
Laž je vendar lepše govoriti,
kot soočiti se z bolečino.
Sam si jo poklical, se zavedaš?!
Spet miže skozi zrcalo gledaš.
Lažje je, kajne? Ko si zakrivaš
- ta pogled, prej oster, že sokolji.
Zdaj pa slepec, zanka se zapleta.
Suženj med okovi! Marioneta.
Bori se! Veš, tvoja so dejanja,
ki ti bodo risala bodočnost.
Kakšna bo? Boš le nekdo, ki sanja?
Žarek, ki ugasne - noč brez spanja.
Svit - da si prikrivaš resnico, si ne upaš sam sebi pogledati v oči.
Ja, dolgotrajna šola soočenj s seboj.
Bodi uspešna.
Lep ples besed zares.
Zdravo Lidija!
Sem popravila. Res lepše steče.
Sem se poigrala tudi z ločili, upam da pravilno.
Vejice še vedno niso moja močna stran ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kaiiabonca
- 04. 02. 2022 ob 11:18
- Prebrano 433 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 146.83
- Število ocen: 10