V naši družini
smo na torte dali veliko.
Sami smo jih pekli,
nikoli kupovali ali naročali.
(Izjemoma v Slonu,
ampak pri tem je šlo za največ tri ali štiri kose,
nikoli za domači praznik,
pa kvečjemu ob nedeljskih promenadah!)
Naše torte so bile veličastne:
rojstnodnevne, božične,
velikonočne. Poročne.
Prababičine nemške recepte smo prenašali iz generacije v generacijo,
na pergamentnih listih
in izključno s pravim maslom.
Kdor je v maslo stepal sladkor,
so ga od lesene stepalke boleli prsti,
ki so merili voljnost kreme.
Naše torte so bile namreč kremne,
kremne in bogate.
Doboš — ni za začetnike
(mi pri tortah nikoli nismo bili začetniki).
Sacher — ni za majhne otroke
(majhne otroke smo imeli dolgo).
Dokler je živel, je moj mož imel najraje
Črni gozdiček,
tudi kadar je igral klavir
ali pisal partiture.
Koščke karameliziranih pomaranč
je od mandarin ločeval po vonju,
veliko nam je pomagal,
ljubil je naše torte.
Dokler smo veliko dajali na torte,
je bila naša družina velika.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!