Sprejmeš me vase, ugašajoči dan.

Tja v razorane brazde višnjevih oblakov,

kjer zvezde bodo ščit nemih vojakov

in jaz popotnik v sencah karavan.

Ko se stemni in žamet svet zagrne,

takrat s teboj sem v mrežah ulovljen

v svetlobe bele, modre, sive, črne ...

Enkraten sem in znova ponovljen.

Poslednji verz morda se vplete v tebe.

Pa sam ne vem, da tokrat bo zares.

Ne bom več videl senc, bregov, dreves,

še par besed v slovo in me zagrebe

sivina sprva zadnjega večera,

ki zame se ne bo več ponovila.

Polomljena in strta bodo krila...

Z nočjo pač dan in vse kar sem, umira.

Svečano resen zvezdast bo obok.

Tam daljna trepetala bo Danica,

osamljena bo v zimi kot kresnica,

kot radoživ a zapuščen otrok.

To dolga noč bo. Noč, ki ne konča se.

Le enkrat samkrat vsakomur je dana.

Izbriše nam spomine, izbriše čase,

pogrezne vase nas, poslednja rana.

Brezinbor