Ogenj,
razcepljen v tisoče malih jezičkov,
nenehno prasketa.
Tako nekako cvrči zavedanje,
da naj bi življenje bilo pravično.
Kar se predvaja na odru je iluzija,
kot v ogledalu je desno-levo
in levo- desno.
Hladno, toplo,
premikajoče in negibno,
kar je še mogoče rešiti
in kar je za vedno izgubljeno.
Nekoč sem kamen vtaknila v žep.
Za prizemljitev.
Še vedno mi lepo sede v dlan.
Mah, bolni smo od samih sebe.
Še ta trenutek je vse normalno,
čez četrt ure ti spet nekaj manjka.
Ti, ki si pravkar naredil selfi
v svojem paradižu,
poglej še malo kako je na dnu,
nič ti ne bo škodilo!
Včasih bi najraje ušla, rekla zbogom
in trikrat papa.
Hej scenarist,
odpni mi okove!
Nimaš časa za dobrotljivosti,
jaz pa nimam moči za tvoja sranja.
poglej še malo kako je na dnu,
nič ti ne bo škodilo!
Hvala, Svit!
Škodi ne, prijetno pa ni. ;)
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela - briar
- 01. 02. 2022 ob 09:09
- Prebrano 248 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 59.92
- Število ocen: 3