Imel sem prijatelja. Davno nazaj.

Res ga pogrešam. Ne morem si kaj.

Nisva se videla tisoče dni...

Nekako se svet zdaj drugače vrti

kot nekdaj, ko skupaj ugibala sva,

kaj neki punca tam spodaj ima

in našla v sobi njegovega brata

(on je iskal, jaz pa pazil na vrata)

skrit kup revij, hitro sunila eno

(»Kaj, če opazi?« »Saj je vseeno!«)

in našla odgovor na svoj (Vroči) kaj...

»Dajva te češplje zdaj raje nazaj!«

Imela sva vsak čisto svoje kolo.

Ju včasih zamenjala. Pač. Kar tako.

Delila sva vse. Tudi klop v šoli.

Nagajala puncam in škripala s stoli.

Pred uro na koščke nalomila kredo...

»Kdo je to storil? Na dan z besedo!«

Nihče ni nič videl. Tako je bilo.

Tožari se ne. Vsi vedeli so.

Imel sem prijatelja. Davno nazaj.

Res ga pogrešam. A vendar, kaj naj?

Odrasel sem jaz in odrasel je on...

Če srečava se, pač veleva bonton

hiter pozdrav in vprašanje: »Kak´ si?«

»Čuj, saj sem v redu, a se mi mudi...«

Morda par besed in že greva vsaksebi,

četudi oba si želiva, da ne bi...

Bila sva si blizu. Bilo je nekdaj.

Res ga pogrešam. A tukaj ni kaj.

Matjaž Lutarič - Lyuto