Potegujem s krtačo -
vedno bolj počasi.
V tiho prasketanje enakomernih gibov,
ki jih običajno zabrišejo misli,
priplavajo spomini.

Stojim vpeta med tvoja stegna,
in te prepričujem,
da sem že počesana.
Spakujem se,
ker se moram še obrniti.
Kadar sem dovolj hitra,
ti vzamem krtačo
in se izmuznem .
Sklonim se in potegnem
od zatilja naprej.
Naelektreni lasje štrlijo na vse strani.
Tekam po sobah z visokimi stropovi,
kjer koraki odzvanjajo drugače kot doma.
Na koncu se potuhnem med dvojnimi vrati.
Moraš se skloniti.
Zašepetam,
ali ti lahko danes razčešem tanke, sive lase.
Spete imaš v hecno frizuro -
v rolice okoli glave.
Vedno odgovoriš enako.

Zadnji dan pred odhodom
se ti prepustim.
Razlezem se
v vonju tvojega naročja.
Diši po putru in mleku
in je najmehkejši objem otroštva.
Ko mi šepetaš zlate besede,
se zamaknjeno igram s tvojimi uhani
in prstani.

Danes jih vrti tvoj prapravnuk.
Ne morem ga česati,
ker je ves v kodrih,
a včasih, ko sva sama,

mu dovolim,

da mi razpne lase.

nada pecavar