Molčijo zvezde, sestre tihe, blede,
ko čakam, da ledeni primež mine,
da sonce spet na ustnice posede
in pesem brstov v bohotenje šine.

Iz strug zabrbotajo žive reke,
ponavljanje pripeva jim z robov,
v jeziku starem, ki že dolge veke
ga slišimo od vod, poljan, gozdov.

Prelita v veje, stegnem se k oblakom,
spet sem drevo v zemlji in v nebesih,
rojena v luč, iz pogubljénja z mrakom,
kot vse kar v vodnih se vrti kolesih.

Zato me pij zdaj, srkaj, pluj po meni,
ker izparela bom v rokah jeseni.

pi - irena p.