Tišina gloda jutru rob in sivobled odsev

skoz reže polken in rolet kot oddaljeni odmev.

Zvijugam se izpod rjuh in dokončanih sanj.

Nov dan je spet in jaz kot uklet krepko usidran vanj.

Brez velikih besed, po prstih in skrivaje

kot v tempelj vanj vkorakam spet,

heretik, vernik ... bom sprejet

v te nove dneva kraje?

Že jutro tanko riše spletene umetnine

v detajle komaj vidne izluščene sivine.

Slikar s paleto v roki in s čepico na stran

premeri in zvizira komaj spočeti dan.

Ošvrkne me s pogledom. Nasmehne se lahno

potem pa ga posrka iz zore tja v nebo.

Naj mu sledim? Počemu? Je moj njegov vsakdan?

Naj vzamem v roke čopič in svoj pobarvam dan?

Spet dan še en se bo odštel, morda prištel celo?

Z navlako obteženih ur, z umetno pravljico?

Razmaknem čas, ki je ves moj v barviti nedogled,

odškrnem duri, spet sem tu, kjer teče moja sled.

Brezinbor