Zarja!

Z vseh strani so se péli slapovi, obenem so zamrzovali

in buhteli od vsepovsod, kot da me hočejo zaliti,

kot da ne izhodim hladne, hladne gazi

sredi trpkega, molčečega, zasneženega prostranstva,

ki nima ne meja ne trohice živosti ne izmere sanj;

vidiš vodo, ki nabreka, se napenja, vate gre

in ta led, ki mi zavdaja, se mi zdi, ko se zbudim,

kot da ga nikoli ne bom, da nikoli ne bom

več premaknil težke, težke, odmrle okončine,

ki me pušča črnobelega, v barvi lišaja;

ne bom ga razkril, če ga ne morem razkriti tebi, 

                                                                           Tvoj

Mirjam Dular