Medvedek črni šel je v mesto,
počesal si je kožušček.
Popacal si ga z medom,
ko polnil je trebušček.
Tacal kar vse je naokrog,
okoli gobčka polno sline.
Utrujen čisto komaj hodi,
je požrl vse maline.
Na cesti bil je policaj,
se medo skrije v pšenico.
Mu slaba vest kar ne dopušča,
povedati vso resnico.
Čebelice so ga odkrile,
do mesta ga vse podile.
Zato so še sklenile,
ga reda bodo naučile.
Bodeča žela je dobil,
izjokal vse je solze svoje.
Ne bo več kradel sladek med,
zdaj pesmi raje on si poje.
Ne more medo iz svoje kože, oz. kožuha. Lepa, otroška.
Lp, m
Miko, hvala, vsaj te živalice ostajajo "normalne" :-)
Lp, S
Je bila kje tudi kakšna Mojca Pokraculja?
Pravljica tudi za odrasle ... !
zanimiva
ld
Tanja
Nada, še ne, bo pa morda kdaj drugič:-)
Lp, Stojan
Tanja, hvala, so kar vse pravljice tudi za odrasle.
LP, Stojan
Ubogi medo!
Ni on kriv, da je slatkosned.
Dobra. Poučna.
LpM
Maki, hvala in me veseli, da ti je všeč.
Lp, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!