Daleč od pomladi,

daleč od oči,

daleč od vsega

hišica stoji.

Hišica je bela,

v njej se v belem dela,

hiška je rdeča,

bridka in boleča,

vsak drug dan zelena,

kmalu potešena.

V hiši zraven gozda,

v hiši zrav’n morosta,

v hiški je blagajna,

zel in veja čaja.

V hiško,

stran od vsega,

tudi mene bega,

buljim v izložbo,

čakam na naložbo.

V hiši,

cifre nima,

starček bledo kima,

vleče cigarete,

kupim tam tablete.

Kupil sem tablete,

za nečake, tete,

pisane, zelene,

za božjast, migrene.

Starcu dam denarja,

čutim se kot carja,

hitro odletim,

kupit moram lim.

Lim,

neko lepilo,

da si zlepim silo,

silo tiste hiše,

ki mi pamet briše.

Hodim zdaj po robu,

a moj bol na zobu,

zobu tiste hiše,

kjer lekarna piše.

V hiški tej se zvija

starček, ki ubija,

tolče me ob zid,

v steno,

da ves zbegan v privid,

staknem si migreno.

Staknem še gangreno,

staknem sivo mreno,

hitro jem tablete,

gledam v skelete.

Bega me sem, tja,

priletim na tla,

pisano zadet

od zdravil, tablet.

V hiški sem se zdravil,

tam sem pamet svojo davil,

da bi ne postal junak,

zdaj sem luzer in prostak.

Tam, na robu mesta,

tam, na robu jase,

tam, kjer ni življenja,

tam se starček pase.

V blagajni prazni,

v hiši, kjer bojazni

so na robu vseh robov,

v hiši tisočih grobov,

kamor sploh še nisem "šou".

Angel