Najina pogleda se srečujeta
nekje tam doli
na rdečih in sivih 
strehah mesta,
medtem ko poslušava utrip
nekaj 
stotisočerih src
kdo ve kam hitečega
ljudstva,
ki požira ga cesta.

Sveže prekopana zemlja
bo rodila sadove
in s pravkar ozelenelo travo
ustvarja vonj,
ki opaja, ki omamlja,
vonj po pomladi,
vonj,
ki se pretaka kot
droben potoček,
iz jezerca v jezerce,
živo in igrivo
čez kamen, pod korenino,
iz srca v srce.

Lepo je, veš,
imeti nekoga, ki,
kar tako
iz veselja 
- zna seči globoko.

Andrej Šauperl