Točka preloma 1

Pridem do roba,
Obstanem.

Razpotje.

Ne vem kam.

Ob potoku zazrem se
v megleno podobo.
Spomin znanega obraza,
zrcalo zunanjega sveta.

Skozi gozd, občudujem:
gibe narave, dih življenja,
brez premisleka, če . . . ?

Odstraniti sebe, biti
brezčuten opazovalec.
Prazna lupina,
okostje nekdanjega človeka.

Telo brez duše,

duša brez telesa. Vid . . .
Vid, brez očesa.

Niti, prepletanje,
ne jasnost, zvok . . .
zvok brez glasu.

Še vedno iščem tebe.
Med drevesi vidim te,
za vsakim ovinkom,
na vsaki sliki.

Spustiti ne morem,
Niti narisati nasmeška,
ne morem spregovoriti.
Sam v gruči ljudi.

Točka preloma 2

Ko berem ta verz,
zavedam se praznine,
na um mi pride:
zakaj to ?

Nekaj vidim, tebe ?
Poleg mene si,
čutim toplino kože.
Led tvojih rok.

Na jeziku plešejo besede,
spregovoriti se jih bojim.
Vprašanja, demoni, odpirajo oči
sred miline, sredi noči.

Jutri te spet videl bom,
v evforiji sonca izgubil te bom.
Hočem, da sebi sovražnik
ne bom, hočem da . . . !
Mogoče to da so
vse samo fovš glasovi,
mogoče se o vsem motim,
mogoče sem sam stvarnik
svojega propada ?!

Zagledam se,
trivialne naključnosti.
Pozabim,

vse lepe stvari, ki mi daješ jih ti.
Kaj sem spet zgrešil?



Točka preloma 3

Ko se te dotaknem
mi um znori !
Zavoham tvoj parfum,
misli se mi rožnato obarvajo.

Spregovoriš, moja uha
poslušajo melodijo,
ki poješ jo ti.

Za roke te primem,
v temni sobi,
drug ob drugem pleševa.

Spet se spotaknem in padem.
Tokrat je drugače, tokrat je . . .
Tokrat mislim, da nisem zgrešil.
Poslušam lepoto tvojega smeha.

Tokrat je drugače:
Pravilen ton ob pravilnem času,
nočem se pobrat,
hočem še za trenutek na tleh ostat.
 


Točka preloma 4

PRVI DAN
    čakam pomlad, petje ptic,
    sončnih žarkov, cvetočih lic,
HODIM

DRUGI DAN SE
    ti hočem razkriti, ti povedati . . . !
    Tvoje besede me objemejo kot nož !
SPOTAKNEM

TRETJI DAN SEM
    v euphoriji plesa pozabil,
    glasove, misli tegobe,
PADEL

In zavedal se nisem,
ignorance, ne umnosti
mojega pojma.
Z vso silo sem plaval
v nasproten ritem potoka.
Zatišal glasove burnega,
razdivjanega morja.

Praznih misli, brez ognja,
spet sem zgrešil.
Spet se moji ignoranci prepustil
ČETRTI DAN SE ZBUDIM NA TLEH

Tilen Okretic