Gledam Metko,

vidim Nika. (Nikota ali Nikija, ne Janka.)

Metka kultivira srečo.

Nikota ni več.

Niko je kadil, rad in non-stop,

Metka ne.

Najdi bodeče drobtine v postelji,

ji je moral govoriti.

Najdi prilepljene dime v steni,

mu je morala odgovarjati.

Bila sta sestra in brat,

(Zakaj se vedno navaja: brat in sestra?)

a da nista vedela drug za drugega, 

ne bi imelo nobenega smisla,

niti najmanj.

Z enako intonacijo govorita,

brez dedovanja tega ni.

Metka pravzaprav interpretira Nikovo mamo,

ko je zatrjevala, 

da televizija doda človeku vsaj pet kil.

Niko ni bil potrežljiv,

Metka pa.

Mogoče tudi zato, ker vrtnari tam blizu,

kjer visi spominska plošča

Nikovemu dedu.

Mirjam Dular