Poslednji verz izgubljam v praznini.

List bel in čist postaja skoraj breme.

Utrujen od spoznanj in večne teme,

predajam zgolj se mislim v ednini.

Ko noč razpira svoje temne prste

in srp rumeni v črno se zariše,

ko v mraku ugasnejo luči in hiše,

takrat jih spet ugledam, dolge vrste.

Nanizani v miljardah tam v plejadah

potrpežljivo nemi v svetel nič strmijo,

neizmerno moji, upajo, živijo,

kipeči v megličastih kaskadah.

Ne vidim jih, ne čutim nedosežnih.

A vem, da so, da čakajo na nas,

zarisani v poteze in v obraz

so v slehrniku kakor v mislih bežnih.

Le verz poslednji moj nemir še čaka

kot zadnjo misel, solzo pred slovesom,

ko že oziramo se tja k nebesom

je najbrž res odveč beseda vsaka.

Brezinbor