Jadram iz začetka plitvine. 

Z očmi modrine, kjer vedno

vse mine. Obala sije in srce

slika svoje fotografije.

V globini množine in ednini

srca. Ko vsak svojo barko

na morju navdiha ima.

Plujem v ljubezen globino.

Valovi udarjajo ob bele skale.

Igrajo tišino z nastalo praznino.

Glasno pojejo po navdihu

divjega vetra. Svojega dirigenta.

Brez not in inštrumenta.

Na sončni obali, kjer ni fuša. 

Plešejo valovi in moja duša. 

A srce njihovo pesem posluša. 

Barka čez valove pluje. 

V spominih sreče in žalosti. 

Skozi morje solznih oči. 

Se v daljni izgubi. Na 

obzorju čistih kapljic soli. 

Dvignem jadra v plitvem 

morju valovanja. 

Ko duša z navdihom in 

vetrom sanja. Jadra v 

ljubezen. In med valovi 

samo plešem. 

Ta moja barka nasede v

plitkem morju na ostre 

čeri. Ko se vsa žalost na 

sončni obali v srečo zjasni. 

V modrih očeh brez soli. 

Jaz sem za ples. 

Vseh src in teles. 

Ko se zvedri. Samo plešem. 

Plešimo skozi valove vsi. 

V nove dni. 

Blanka Drnovšek